Montessori pristop pri postavljanju mej

Vzgoja in postavljanje mej, ki spoštujejo želje in potrebe, ni le mogoča, ampak je tudi veliko bolj učinkovita, saj boste imeli otroke, ki bodo ubogali ne zaradi strahu pred kaznovanjem, temveč zato, ker z veseljem sodelujejo z ljudmi, ki jih imajo najraje na svetu: njihovimi starši. Vzgojiteljica Montessori Catherine Dumonteil-Kremer v svoji knjigi “Stop. Postavljanje mej s poslušanjem in spoštovanjem” pojasnjuje, kako to storiti s preprostimi predlogi.

Vzgoja in postavljanje mej je bistvenega pomena za zdravo in skladno rast. Toda za to ni treba zatirati otrok s kaznimi in grožnjami.  Lahko poiščite prave strategije, ki spoštujejo najmlajše.

Tako pojasnjuje vzgojiteljica Montessori Catherine Dumonteil-Kremer v svoji knjigi 

Kazni in grožnje je treba nadomestiti  z razumevanjem določenega vedenja.

Tu je nekaj nasvetov Dumonteil-Kremerja, kako meje prenašamo na otroke, ne da bi se zatekali k izsiljevanju in grožnjam.

Dajte jasna navodila

  • Uporabite štoparico za obučutek za čas (štoparica mobilnega telefona bo v redu): dve minuti za umivanje zob, pet minut za pospravljanje spalnice, štiri minute za pižamo … tako bo vaša zahteva postala bolj zabavna, skoraj igra.
  • Ko dajete navodila, uporabite malo besed, da ne boste tvegali vzbujanja občutka krivde ali presojanja. Na primer, bolje je reči: “Cecilia, pižama!”, V primerjavi s: “Pižame še nisi oblekel! Vsak večer ista zgodba … Premakni se!” ( lažje napisat kot naredit:))
  • Dajte otroku izbiro, bolj bo motiviran za uboganje. Na primer: “Ali pospraviš sobo zdaj ali po umivanju zob?”. Ponudba možnosti izbire pomeni doživljanje občutka svobode, četudi precej omejene. Odvisno od starosti otroka, ponavadi dve možnosti izbire sta čisto dovolj.
  • Izogibajte se posredovanju pravil, kot da bi bili nasvet. Vsi stavki, ki se začnejo z “Moral bi” Moraš “… povzročajo globok odpor pri otrocih. Tudi tukaj je potrebno veliko vaje:)
  • Zaradi njegovega nepravilnega vedenja ga ne obsojajte in ne moralizirajte, ampak svobodno izražajte svoja čustva. Na primer: “Besen sem, ko vidim vse kocke razmetane.”
  • Nato jasno izrazite vedenje, ki ga pričakujete od njega: “Pričakujem, da jih boš po igranju dal nazaj v škatlo.”
  • Ko vaš otrok preveč zahteva, imate vso pravico reči ne. Ni vam treba čutiti krivde, zavrnitve so del življenja. 
  • Sprejmite otrokovo jezo. “Ne” lahko pri vašem otroku povzroča neprijeten občutek, ki običajno povzroči jezo. Vse, kar morate storiti, je, da mu stojite ob strani in ga poslušate, četudi je besen na vas. Ni lahko, toda poskusite misliti, da s svojim izbruhom vzpostavlja proces okrevanja od lastnega trpljenja. Naj vas ne prevzamejo njegove “muhe”. Tako imenovani napadi trme pogosto niso nič drugega kot način soočanja s čustvenimi izbruhi. Otroci tako lajšajo stres.
  • Pri vsem tem je tudi pomemben ton glasu in predvsem drža telesa. Bodite jasni in pokončni. Trden kot skala, prepričani morate biti v to kar govorite🙂 Otrok čuti nesigurnost starša.

Pa še to bi dodala, pri postavljanju mej je nujno biti dosleden, nekaterih stvari se je treba sproti naučiti, za to pa je potreben čas, ne dva dni ampak včasih tudi tedni. Ni lahko, ampak je vredno:)

Pa še to…zvišajte svoje standarde do otrok…otroci so veliko bolj sposobni kot mislimo!

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja