Moč koncentracije- spodbujanje psihičnega razvoja otroka

Eno od revolucionalnih odkritij Marije Montessori  je brez dvoma koncentracija/ polarizacija pozornosti otroka,

Ideja o mirnem, urejenem in sproščenem otroku, v času revolucije in še danes, si mnogi ne predstavljajo.

Zahvaljujoč opazovanju otrok je M. Montessori odkrila, kakšen čudovit pojav je “polarizacija pozornosti”.


Tako opisuje v knjigi.

M. Montessori je opazovala deklico, staro okoli tri leta, ki je bila intenzivno zaposlena z materialom za zaznavanje – Vstavni valji. Zaznala je visoko kvaliteto koncentracije in si zamislila, da  naredi eksperiment. Hotela je razumeti kvaliteto dekličine pozornosti. Povabila je druge otroke zraven, da bi peli. Deklica je dvignila pogled, se nasmehnila in nadaljevala svoje delo. Potem je prestavila mizico in deklico s stolom vred v sosednji prostor. Takoj, ko je bila deklica spet na tleh, je nadaljevala z delom. Njena pozornost pri delu je bila tako globoka, da je M. Montessori spominjala na znanstvenika pri delu. Deklice ni uspela zmotiti, vajo z vstavnimi valji je ponovila 42-krat. M. Montessori se je spraševala, kako in kdaj se bo končala ta pozornost in opazovala naprej. V nekem trenutku je deklica uredila vse valje, dvignila pogled in se smehljala, oči so se ji svetile, imela je pogled zadovoljstva, bila je umirjena. M. Montessori je znala iz obraza deklice razbrati občutek zadovoljstva. Vse to, kar je opazila, so stranski (kolateralni) učinki globoke koncentracije in dela.

Opisana epizoda, ki je pozneje postala znana, je očitno dala misliti tistim, ki so trdili, da se otrok dolgo časa ne more skoncentrirati. Deklica, stara le tri leta, se je izkazala za sposobno intenzivne in dolgotrajne pozornosti, da je bila v stanju popolne “ugrabitve”, potopljene v dejavnost, izolirane od okoliškega sveta.

Pravzaprav se zdi, da ponovljanje vaje ne utrudi, ampak jo neguje in zadovoljuje. Dejansko je svojo dejavnost končala šele, ko je začutila potrebo in se prikazala srečna in zadovoljna.

M. Montessori pravi, da čeprav se je zgodba o deklici “sprva zdela kot zgodba o čudežu”, ji je kmalu postalo jasno, da je ta otroška narava ustrezna in potrebna, čeprav drži, da se pojavlja v povezavi z določenimi zunanjimi pogoji. Polarizacija pozornosti- koncentracija pri majhnem otroku torej ni nič nenavadnega.  Lahko pa je nekaj običajnega, če se slednjemu zagotovi  okolje in materiale po njegovi meri, ki mu omogočajo, da se odloči za tiste, ki se odzivajo na njegovo notranje potrebe.

Toda zakaj punca ves čas ponavlja vajo, kljub temu da jo je že rešila? Ko se pojavi pojav polarizacije pozornosti, piše M. Montessori, se otrok popolnoma preoblikuje: postane umirjen, bolj ekspanziven, kaže izredne notranje lastnosti.

Odrasli z nobenim načinom in glasom (disciplina od zunaj) ne bi mogli doseči take discipline. To je naravni proces in ni prisiljena, navidezna disciplina, ki prihaja od odraslega ampak je disciplina, ki prihaja od znotraj, iz otroka.

Otrok deluje po zakonitostih narave. Narava otroka potiska v koncentracijo. Ni odrasli tisti, ki bi lahko določal in ukazoval, kdaj se bo otrok koncentriral. Otrok je tisti, ki mora slediti svojim interesom in najti aktivnosti ali stvari, ki ga kličejo. Naloga odraslega je, da otroku pri tem pomaga. Montessori okolje je rezultat znanstvenega proučevanja  in  je pripravljeno z namenom, da pomaga otroku pri razvijanju  globoke koncentracije.

MONTESSORI M.(2007). L’autoeducazione, Milano, Garzanti.

MONTESSORI M.(1999). Il bambino in famiglia, Milano, Garzanti.


Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja