La maestra- Učiteljica Montessori

. Ta zapis bi lahko bil v veliko pomoč tudi mamicam, ki se trudijo in želijo svojim otrokom dati čim več. Vedeti, da otrok ima že veliko znanja v sebi lahko mamici in svojcem ter vsem, ki so v stiku z majhnim otrokom, veliko pomaga. Ponavadi odrasli res veliko govorimo in razlagamo. Otroci se pa največ naučijo in osvajajo spretnosti s svojim delom.  Zanimanja in vedenja se pa priučijo z opazovanjem nas – odraslih.

Vir: M. Montessori, La scoperta del bambino, Milano, Garzanti 1987, 10. poglavje, stran 164-168

Takole pravi Maria Montessori

Učiteljici, ki se želi pripraviti na to prav posebno izobraževanje, mora biti popolnoma jasno naslednje: otroku ni potrebno posredovati znanja o lastnosti stvari – kot so velikost, oblika, barva – s pomočjo predmetov. Prav tako ne sme biti njen cilj pripraviti otroka do tega, da vajo z materiali, ki mu jih predstavi, izvede dobro, pravilno in brez napake.

Tu gre za korenit prenos aktivnosti, katere nosilka je bila prej učiteljica, je pa pri naši metodi prepuščena v glavnem otroku.

Izobraževalna dejavnost je razdeljena med učiteljico in okolje. Učiteljico stare šole nadomesti veliko kompleksnejša celota, kar pomeni, da so poleg učiteljice v procesu izobraževanja potrebni številni predmeti (razvojna sredstva).

Velika razlika med to metodo in starejšimi metodami uporabe učnih pripomočkov je v tem, da v našem primeru predmeti niso pomagala učiteljici, ki mora razlagati, niso didaktična sredstva. Njihov namen je pomagati otroku, ki si jih izbira, vzame in uporablja v skladu s svojimi nagnjenji, potrebami in zanimanji. tako predmeti postanejo razvojna sredstva.

Učiteljica v ospredju

Osnovno vlogo igrajo predmeti in ne poučevanje učiteljice: in glede na to, da jih uporablja otrok, je prav on, otrok, aktivni dejavnik, nikakor to ni učiteljica.

Nič več niso potrebne njene besede, energija in strogost, mora pa znati modro opazovati in presoditi, kdaj naj pomaga in kdaj naj se umakne, kdaj naj govori in kdaj naj utihne, odvisno od primera in potrebe.

Odlikovati jo mora razgibanost duha, ki je doslej ni zahtevala nobena druga metoda in ki jo sestavljajo umirjenost, potrpežljivost in spoštljivost. Njene vrline so veliko pomembnejše od besed.

Vendar pa njeno dejavno nalogo lahko jasno in z lahkoto razumemo, tisto nalogo, ki jo zadeva kot bitje, ki postavlja otroka v odnos s svojo odzivnostjo. Znati mora izbrati ustrezen predmet in ga ponuditi na način, da ga bo otrok razumel in da bo v njem vzbudil globoko zanimanje.

Prav zato mora učiteljica zelo dobro poznati material – ga imeti v mislih nenehno pred seboj – in se natančno naučiti preizkušene tehnike, kako ga predstaviti in kako ravnati z otrokom, da bi bilo vodenje učinkovito. Vse to je na čisto poseben način potrebno upoštevati pri pripravljanju/izobraževanju učiteljice. Lahko se sicer teoretično nauči nekaterih nadvse uporabnih splošnih načel, da se bo v praksi laže znašla, vendar pa jo bodo zgolj izkušnje naučile tistih drobnih razlik v načinu ravnanja z med seboj različnimi posamezniki, ki jih mora poznati, da ne bo zadrževala razvitega uma z materiali, ki ne dosegajo sposobnosti posameznika in ga zato dolgočasijo, in da po drugi strani ne bo ponujala materialov, ki jim otrok še ni dorasel, ker bi s tem zadušila njegovo otroško navdušenje.

Učiteljica Montessori je tista, ki uspe ustvariti čarobnost okolja, primernega za otrokovo delo, in ki je zadovoljna, ko “otroci delajo, kot da ne bi obstajala”.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja