Prisotnost očeta – zakaj je figura očeta tako pomembna pri vzgoji

Nekaj mojih misli ob branju izjemne knjige Silvane Quattrocchi Montanaro: Comprendere i bambini. Sviluppo ed educazione nei primi tre anni di vitaPrevod: Razumeti otroka. Razvoj in izobraževanje v prvih treh letih življenja. V slovenščini je žal ni, dobi se pa angleška verzija. Tudi nemška🙂

To knjigo imam že od leta 2010. Medtem so tudi menjali platnice, vsebina je pa enaka:)

Lani preminula Dr. Montanaro je diplomirala iz medicine in kirurgije na Rimski univerzi. Specializirala je iz psihologije in bila strokovnjakinja za izzive v otrokovem razvoju. Vrsto let je predavala o duševnem zdravju in nevropsihiatriji na Scuola Assistenti all’Infanzia (Šola za vzgojiteljice malčkov) v Rimu, da bi pripravila odrasle na to, kako naj skrbijo za otroke, mlajše od 3 let. Dr. Montanaro je poučevala tudi babice in porodničarje o metodi respiratornega avtogenega treninga ter pripravljala bodoče starše za to metodo ter jim predavala in se z njimi pogovarjala o prvih letih otrokovega življenja. Vodila je Mednarodno združenje Montessori (A.M.I.) in tečaje za delo z malčki v Rimu (Italija), Denverju (ZDA) in Londonu (Anglija).

Zelo všeč mi je bilo, da v knjigi posvečamo poglavje tudi prisotnosti očeta v otrokovem življenju. Prepogosto mislimo, da so matere najbolj primerne za vzgojo otroka ali najbolj sposobne, pozabljamo pa, da je moški lik bistven v otrokovem življenju in da mora oče izraziti svojo ljubezen do njega, tako da sodelovanje pri njegovi negi, se z otokom pogovarja in se z njim igra.

Oče lahko novorojenčku in materi med simbiotičnim obdobjem( prvih 6-8 tednov) nudi temeljno pomoč. Nihče, niti oče ne more nadomestit matere v svojem delu z novorojenčkom, ampak oče lahko zaščiti intimnost tega para.

Poleg tega, da opravlja to zaščitno funkcijo, oče neposredno sodeluje v življenju novorojenčka in ga obogati z mnogimi taktilnimi, vohalnimi, slušnimi in vidnimi izkušnjami. Zadostna taktilna stimulacija očeta in matere je lahko v veliko pomoč pri izboljšanju človeških odnosov.

Po koncu simbiotskega obdobja se otrok popolnoma razlikuje od novorojenčka, ki smo ga prejeli ob rojstvu, zato bo treba z njim početi različne stvari: mati sama ni več potrebna na enak način, oba partnerja morata najti nov način skupnega življenja. Njun odnos napreduje in oboje vodi do večje osebne svobode.

Oče, ki je aktivno prisoten v otrokovem življenju, olajša njegov naravni razvoj k samostojnosti, ker se izogne ​​premočni navezanosti na mater.

Na koncu simbiotskega obdobja govorimo o psihološkem rojstvu, saj se konča z rezanjem psihološke popkovine, ki je ravno simbioza. In ko se simbioza konča, je treba doseči osnovno zaupanje v okolje.

Ko govorimo o “stopnjah ločevanja”, uporabljamo izraz, ki ima lahko negativno konotacijo, medtem ko ima popolnoma pozitivno. Vsaka stopnja ločitve je kot prehod, ki omogoča vstop v lepšo, bogatejšo resničnost.

Medtem ko  nam je narava z največjo pozornostjo dalo vse potrebne faze razvoja, se zdi, da se odrasli, polni dobrih namenov, trudimo, da bi ga upočasnili.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja